Danes bi lahko cel dan poslušala Tinkaro Kovač... vse od Vetra z juga, Znam živet (na tleh), Grem,... pa do Spezzacourija.
Se počutim kot bi bila glavna igralka teh pesmi - iščem spomine, skušam najti sebe, hočem naprej pa nikamor ne pridem, kot prvo pa niti ne vem kje sem,... Hmmm, (kot vedno) upam, da bo kmalu bolje.

Chica je prav posrečena, ko se dela, da jo zanima rokomet – ji skoraj bolje uspeva kot Bojanu :) No, Chica se lepo usede med kavč in mizo, nasloni glavo na mizo, ter spremlja tekmo. Ko ji ta položaj ne ustreza več, gre ležat med mizo in TV, ter od tam nadaljuje z gledanjem tekme. Se vidi, da je 'moja punca'! Igra naših je bila enkratna, razen nekaj minut, ko so me od zavijanja oči že bolele. Lubej jih je malo dobil, ampak so ga zakrpali, tako da je lahko nadaljeval tekmo. Zdaj sledi selitev iz ST Gallna v Basel. Upam, da se bo sreča selila skupaj z njimi.

Nocoj bo pa EMA in verjetno jo bom celo gledala. Kaj pa naj drugega počnem? Učenje danes ni na spisku... Ne vem kaj naj počnem do večera. Bojan ima z bigbendaši najprej sestanek upravnega odbora (kjer je večina takšnih biserov... razen redkih izjem - 1) potem pa še vajo (s preostalim biseri).

In kaj me čaka v tem tednu...
- obisk frizerja (jutri),
- sestanek na kinološkem društvu,
- SREČANJE AUSSIJEV!!! (v soboto)
- trening reševalnih psov,
- učenje :(

Zvesti bralec tega bloga je iz številke 031 854 XXX poslal sporočlio moji prijateljici, ki včasih napiše kakšen komentar v moj blog. Ker me je sama dobrota, nisem napisala celotne številke :)Ta bralec mora biti iz Zagorja - vsaj po načinu pisanja sodeč. Poleg tega mu pa ni všeč kaj pišem v blog, še bolj pa mu niso všeč določeni komentarji.

Mojemu zvestemu bralcu:
Naprošam te, da se ne skrivaš za anonimnostjo in pošiljaš mojim bralcem grozilna sporočila. Če želiš se lahko javiš na blog... ali bolj uživaš v voyeurizmu?

1. Včeraj se je po katastrofalnem dnevu prav prilegel večer na kavču pred TV. Seveda je bila na programu tekma med Švico in Slovenijo, katero so dobili naši reprezentanti (25:29). Na tekmi je blestel vratar Škof (na sliki z Vugrincem). Vem, da sem imela vedno pripombe čez njegovo igro, ampak včeraj se je pa resnično izkazal.

Po pogovoru s prijateljico bom situacijo spravila v pisno obliko. Recimo, da obstaja par – Ana & Peter. Z Ano sva vedno, ko sva bili zunaj in opazovali koliko vezanih moških je pravzaprav ob vikendih zunaj na pivu in po možnosti v družbi kakšne ženske (seveda ne partnerice). No, potem tudi lokal zapustijo skupaj v takšnem stanju, da bi človek najverjetneje pomislil, da sta pa to zelo lep par... No, takrat je Ana rekla, da ona pa že ne bo imela takšnega, ki ga ne bo nič doma, ki bo hodil ven in se ga napil po možnosti vsak vikend ali pa še kdaj med tednom. Baje da bi ga raje pustila stati pred vrati, kot pa pijanega sredi noči spustila v hišo.

In kaj je z Ano danes? Ima fanta s katerim živita skupaj. Vedno je bila prepričana, da je on 'good guy', zadnje čase pa dvomi o tem. Petrov delavnik je še vedno isti, vendar gre v službo bistveno pozneje in prihaja domov ob večerih. Poleg vseh obveznosti, ki jih imata oba, se potem vidita le zvečer pred spanjem oz. pred TV (če se lahko odločita, da bosta kakšno stvar gledala skupaj). Po službi ali po ostalih obveznostih in sestankih gre še na 'eno' pivo s prijatelji in pride domov ves pijan. Zadnjič ji je prekipelo. Pride iz službe že ob 16h (bolj zgodaj kot ponavadi) in se ob 17h odpravi na sestanek (ki se btw začne eno uro kasneje, do tja ima pa celih 10 minut). Vse lepo in prav. Vmes mu pošlje sporočilo, v katerem ga vpraša, kdaj pride. Punca ga seveda ni čakala doma, ampak je šla ven s prijatelji, pa jo je zanimalo, ker je želela preživet še nekaj časa z njim... Seveda ni bilo odgovora. Peter pride domov ob enih ponoči (med tednom), ves pijan. Ana ga ogovarja, prosi za poljub, on pa odkimava, ne odgovarja in gre direktno na WC – bruhat. Se na hitro umije in gre spat na kavč. Ana ga prosi naj pride v posteljo, ampak Peter že spi ali se pa dela, da spi. Zjutraj seveda ne vstane in ne gre v službo. Je preveč mačkast. Ampak moški imajo srečo. Imajo lahko samo mačka in ne moralnega mačka – pač nimajo morale.

Kako se počuti Ana v takšni situaciji? Peter nima denarja, da bi plačal račune, ima pa denar, da se ga lahko opija. Nima veliko dopusta, ampak ga raje izkoristi za zdravljenje mačka kot pa za kakšen izlet z Ano. Pogovarjata se skoraj ne – ker nista skoraj nič skupaj, kljub temu, da živita v istem stanovanju. Pomoje se počutita bolj kot sostanovalca, kot pa karkoli drugega. Ona se ne more zanesti nanj, ker ga ni nikoli zraven, ko ga potrebuje, niti ni dosegljiv po telefonu.

In potem še vpranje za teto Justi iz PILa ali pa za kakšnega psihologa v kakšni reviji... Kaj naj Ana stori? Mislim, da je vsem jasno. Ali bo to storila? Najverjetneje (še) ne. Zanimiva je tudi tale tema o 'nevarnih razmerjih'.

Ja, takšno je življenje v mestu Goga!

* imeni sta izmišljeni (razlog: da se ne bo kakšna oseba spravila name, ker javno pišem o njenih osebnih zadevah)

Edina pozitivna stvar v današnjem dnevu (sem še pod vplivom včerajšnjega) je to, da danes naši rokometaši igrajo s Švicarji. Džim pesti za zmago!

Napisan sem imela že cel post dolžine romana, v katerem sem preklela moške do amena. Plaz besed se je usul po enem prejetem sporočilu od poročenega moškega z majhnim otrokom, ki se še vedno ne more odločiti za zvestobo. Sem šla potem vse še enkrat brat in sem ugotovila, da verjetno ne bo nobenega učinka, če objavim. Moški bodo še vedno moški. Mogoče pa misli, da ni varanje, če ni iz iste omrežne skupine – oz. če ne izpolnjuje kakšnega drugega kriterija, ki spada v (moško) definicijo varanja. Mogoče mu je pa preprosto vseeno za ženo in otroka... Kdo bi vedel kaj se plete v njegovi oz. njihovih glavah. Najbolj žalostno je pa to, da se večina niti ne zgraža tako kot se jaz, ampak se jim zdi že samoumevno, da je zvestoba samo še ena izmed mnogih iluzij v našem vsakdanu.
Je pa res, da tukaj le redko kdo pozna ozadje zgodbe. Pa tudi ta verjetno ne bi šokirala nikogar. Life sucks, ni kaj.

Še nekaj statistike:

- Od 50 in 80 odstotkov moških je varalo ali pa še bo prevaralo svoje partnerke.
- 85% žensk, ki imajo občutek, da jih partner vara, ima prav.
- 50% moških, ki misli, da jih partnerka vara, ima prav.
- Mediji pa še vedno tretirajo nezvestobo kot zabavo za gledalce, bralce in poslušalce (limonade, filmi, rumeni tisk,...)
- Le redki se zavedajo resnosti te teme – ponavadi le tisti, ki so prizadeti.

Že včeraj sem se odločila, da danes ne bom naredila čisto ničesar za faks. Zato sem bila večino dneva (poleg kofetkanja in sprehodov s Chico) za računalnikom. Tole še ni končen izgled bloga, sem samo preizkušala znanje :) Pa naveličala sem se prejšnjih barv in oblike...

Včeraj sva si spet ogledala film na TV, za katerega sme še nekaj dni prej naznanjala, da ga bom gledala, čeprav mi ni deloval, da bo kaj posebnega. Pač še ena avstralska zadeva (katere enostavno obožujem).
Ob steklenici sladkega muškata sva se zleknila na kavč, ter gledala film - Chica seveda ni smela zamuditi ničesar, zato se nama je pridružila na kavču in mi grela noge;)

Trenutno sem v obdobju, ko svoje možgančke namesto z izpitno snovjo raje zaposlim s kakšnimi osebnimi stvarmi oz. razmišljanji. No, in ko sem že pri tem ... zadnje čase se verjetno malo preveč obremenjujem z medosebnimi odnosi, s karakterji različnih oseb, itd. V tem kontekstu pa se mi zdi, da vidim samo slabe stvari in da danes že težko najdeš kakšno res dobro/pošteno osebo, katera ne misli samo na svoje interese. Očitno se zadnje čase preveč gibam v takšni družbi oz. v družbi na sploh. Ko je bila Chica še majhna sem ji namenila ves svoj čas in sem že skoraj pogrešala človeško družbo. Zdaj pa imam te družbe še preveč. Ne vem, mogoče sem pa živela v idealističnem svetu ... Ni mi bilo vedno lepo, sem pa imela občutek, da četudi me je kdo prizadel, ni to naredil samo zato, da bi okusila bolečino. Pač je situacija nanesla tako, da se je to zgodilo. Danes pa vidim, da nekateri samo udrihajo po drugih in kar je še najhujše: to počnejo za njihovim hrbtom, pred njimi pa se delajo lepe. Zakaj že? Ne vem, mogoče samo kompliciram, ker sama nisem zahrbtna oz. se ne pretvarjam. Ni mi pa jasno zakaj me ena oseba vabi ven, če me je še pred kratkim kritizirala v skupni družbi, poleg tega pa si je prilastila tudi vse zasluge za moje delo, za katerega sem 'žrtvovala' skoraj celo poletje in celo izpustila izpitne roke. No, tisti, s katerimi sem sodelovala na projektu že vejo kdo je kaj delal. Naši tečajniki (208 jih je bilo skupaj z vsemi tujci) pa so veselo pošiljali pohvale po e-pošti tej osebi, katera me je tako veselo kritizirala. Pa pred tem 'kritiziranjem' z mano ni spregovorila niti besede, ker se sploh nisva osebno poznali. Ne vem... mogoče sem pa sama kriva, da vidim samo slabo v ljudeh. Ne nisem! Če vidim, da ima oseba nekorekten odnos do nekoga, imam pravico, da me to moti. Ampak vseeno ostajam takšna kot sem - prijazna do vseh. Če mi kdo ni všeč, bomo pač samo znanci in ne prijatelji. Imamo skupne interese in smo 'prisiljeni' v to, da se zadržujemo v istih prostorih ob istih urah, ampak to je pa tudi vse. Ne čutim potrebe, da bi se s takšnimi družila še izven teh dejavnosti. Potem imam pa tudi prijatelje, za katere bi naredila vse in za katere si vedno vzamem čas. In pa še znanci, kateri si mi uredu, ampak iz drugih razlogov (čas, geografska oddaljenost,...) ne preživimo toliko časa skupaj, kot bi si želela.

Toliko Nutelle sem pojedla v enem mesecu...
Pa še en teden sem se zelo nazaj držala :)

Ja, ja, sej vem, da se moram vzeti v roke.
Upam, da se bom kmalu, ker trenutno

nimam volje za to, se ne morem odpovedat

Še en neuspešen dan je za mano... 2x smo šli iskati psa, pa nam ga ni uspelo ujeti. Videli smo ga dopoldne in popoldne. Dopoldne se nam je pridružil tudi nekdo iz zavetišča za živali, ampak nismo imeli sreče. Se nam je spretno izogibal in posodi s hrano in pomirjevalom tudi. Nadja je bila že čisto zraven njega, samo prijeti bi ga morala... Upam, da bo jutri kaj več sreče.
Pa je šel cel dan za tujega psa, medtem, ko sem svojega malo zanemarjala... no, ne v pravem pomenu besede, ker itak dosti časa tudi prespi, ampak danes je morala 'prespati' v boksu. Ni ji ušel njen vsakodnevni sprehod po evro parku, ampak ostalo je bilo pa bolj tako tako.

Med iskanjem psa sva se šli z Nadjo tudi detektiva. Ob železnici sva šli peš do starega mostu čez Savo, v upanju da bova iz te strani videli kje se zadržuje pes, ki je bil na bregu pod glavno cesto. Stari most je že nekaj časa zaprt, ker je ves les preperel. No, medve opazujeva obalo, ko na drugi strani mostu opaziva zeleni Rover. Ven stopi starejši moški s sivimi lasmi in malo pleše, oblečen v rjavo jakno in črne hlače. V rokah je držal belo vrečko, ki je bila zvezana skupaj. Najprej je šel na en rob mostu, nato na drugega in gledal dol - proti Savi oz. obali. Nato odvrže vrečo in še nekaj časa gleda. Nato se usede v avto in se odpelje nazaj v smeri Zagorja. Z Nadjo opazujeva vrečo v Savi, vendar ta vreča ne potone, ampak se počasi premika ob obali navzgor. Ker psa ni bilo na spregled, sva se odpravili nazaj. Na najino presenečenje je bil zeleni Rover (no, registrske št. raje ne bom napisala) parkiran ob cesti pred mostom. Moški pa je bil na mostu in je hodil v najino smer. Z Nadjo sva se samo spogledali, ko je šel mimo naju. To je bilo za popestritev hladnih in vetrovnih uric, ki sem jih preživela ob Savi.

Če je kdo ob cesti med Zagorjem in Trbovljami ali na Savskem mostu v Zagorju srečal 3 ženske in enega moškega in se je spraševal o tem kaj počnejo, mogoče se ne morejo odločiti kdo bo skočil prvi,... No, to smo bili mi - želeli smo samo pomagati kužku.

To je bilo vse od današnjega dneva. Spet se nisem skoraj nič učila, izpit je pa že v ponedeljek.

Dva dni smo neuspešno reševali psa, ki se nahaja ob Savi pri mostu za Zagorje. Tam je že nekaj dni in se nikamor ne premakne – iz tistega območja. Hodi gor in dol ob Savi in to je to. Imam občutek, da ga je nekdo zavrgel in zdaj božček čaka, da bo prišel nazaj po njega. Nas se pa izogiba, pa mu skušamo samo pomagati. Včeraj je šel mimo Špele, danes mimo Nadje, mogoče bomo imele jutri več sreče. Se mi smili, ker je tako mrzlo ob Savi. Že tako je pod 0° C, potem pa še veter piha,... Danes sem bila vsa premražena, ko sem prišla domov in se še do zdaj nisem pogrela. Teren tudi ni ravno najbolje prehoden. Same skale, kamni in drevje potem pa še smeti... Polno pločevine je po tleh in upam, da se kuža ne bo porezal po blazinicah.

In kaj je drugače novega v dneh, ko nisem pisala bloga?

• Motivacija za učenje pada iz dneva v dan – s tem, da že na začetku ni bila ravno na nekem nivoju.
• Odpravila sem se na razprodaje za eno uro in v tem času sem si kupila točno 0 stvari. Nekaj več sem dobila za Chico, ampak ni bila vseh vesela – nagobčnik ji ni čisto nič všeč, ampak se ga bo morala navadit (reševanje, javni prevoz).
• Zgodil se je zame zelo velik uspeh: bila sem v McDonaldsu in sem si naročila samo čokoladen shake. Sej vem, da noben ne verjame, ampak je res :) Sem se odpovedala BigMac meniju, McChicknu in sladoledu (to je običajna porcija).
• Chica je bila pri veterinarju, kjer so ji vzeli kri – je uspelo, ampak z veliko truda in moči. Potem je sledila vožnja v Ljubljano, med katero je spala tako, da upam, da je vrat ne boli preveč :)
• Še ena odločitev za katero upam, da se je bom držala: prenova Chicine spletne strani bo počakala do zadnjega izpita, tako da ne bo izgovorov za 'ne-učenje'.
• Chica je bila na njenem prvem pravem reševalskem treningu, na katerem je enostavno blestela. Je naravni talent – ni kaj :)
• Moj včerajšnji jedilnik: čokoladen trojanski krof, čokoladni žepek, čokoladni žepek, čokoladen trojanski krof, smetanov jogurt s čokolado, čokoladni rogljički 7 days, Milka, 2 sendviča.
• Obiskala sem razstavo psov v Ljubljani. Po eni strani je bilo super, ker sem videla aussije, njihove lastnike ter ljubitelje pasme – po zelo dolgem času. Po drugi strani pa ... človek ne more verjet kaj folk dela s psi! Italijani so še najhujši. Pse pudrajo, lakirajo, jim dlako oblikujejo z navijalkami, in še in še. Mislim, da bova s Chico ostali pri reševalnih psih.
• Če kdo od tistih, ki mi občasno podari kakšno darilce, bere ta blog – tukaj je en namig za naslednjič :) – klik na sliko.

Občudujem moške!
Moški lahko pride v spor z drugim osebkom iste vrste, ker se slednji dela norca iz njega pred vsemi, ima ves čas pikre pripombe, ga j**** v glavo, ga opravlja (kar naj bi bilo sicer žensko opravilo), lahko mu celo spelje žensko ali pa mu pošlje razglednico s takšno sliko in željami, da bi mene še kakšen mesec tlačile nočne more. Po vsem tem, postane moškemu dovolj in se zmeni s 'prijateljem' da se dobita, z namenom, da bi končal prijateljstvo.
Seveda se dobita ob pivu in kar naenkrat so vse stvari pozabljene in sta spet najboljša prijatelja, dokler ne bo naslednjič počilo. In kaj potem? Pivo - rešitev za moško prijateljstvo!
Tipično moško!

Ura je že deset, pa nisem naredila še nič za faks. Koncentracija je na nuli. Mogoče pa še vedno potihem upam, da se bo na netu pojavil lanski kolokvij in da bo letos mogoče vsaj malo podoben...
Med 'nedelom' sem brala tudi blog Mojce Mavec - mi je kar zanimivo brat njene besede. I wish I could write like that. No, danes je bil njen post še posebej primeren za dan kot je današnji.
Če bo jutri kdo vstal do 9h, lahkko drži pesti za moj kolokvij...

Spet sneži... Počasi ga imam že dovolj - snega. Me dekoncentrira med učenjem. Ves čas samo razmišljam, kdaj bom šla lahko s Chico noret po snegu :) Včeraj sem jo peljala v Evropark, kjer sem bila zmenjena z Nadjo in Nyzz. Če bi se prej spomnila, da dala polnit baterije za fotoaparat, pa se nisem... Chica in Nyzz sta uživali, mene je sicer bolel gleženj, a sem preživela. Celo toliko sem bila trmasta, da sem šla zvečer še na aerobiko. Je bilo skoraj malo preveč aktivnosti za mene, glede na to, da sem 2 tedna samo lenarila in sem prešpricala vse aktivnosti razen dolgih sprehodov s Chico. Pa mogoče se na moji kondiciji poznajo tudi 3 kg, ki sem jih pridobila v tem času :)

Včeraj sva gledala film Man on the moon na 1. programu (od treh, ki jih dobiva :)). Kaj naj rečem ... Zanimivo :)

Drugače pa nič novega... se pripravljam za kolokvij v soboto. Nič še ne znam, tudi nimam vse literature oz. vaj doma... Bom poskušala naredit največ iz tega kar imam. Sem malo brezvoljna v tem predizpitnem obdobju.

Napoved počutja za naslednji mesec: tja do srede februarja znam biti nepredvidljiva, tečna, z občutkom, da me preganja čas in vsaka malenkost me zna vreči iz tira; možno je tudi pomanjkanje koncentracije.

No, ni čisto tako - je pa v Sloveniji!!! Girl je mišljeno kot avstralkica :) Jean in Monika sta na Kras pripeljali Olivio (v leglu je bila Mabel). Komaj čakam, da jo vidim v živo!

Open Mind´s Foreign Affair Mabel

Jean, I hope to see more pictures soon!

Na tole sem naletela med prebiranjem foruma mojpes.net. Sem se kar zgrozila ob gledanju...

Pa letos naj bi bilo 'Srečno 2006'!
Se še začelo ni dobro, pa sem že žalostna.