Napisan sem imela že cel post dolžine romana, v katerem sem preklela moške do amena. Plaz besed se je usul po enem prejetem sporočilu od poročenega moškega z majhnim otrokom, ki se še vedno ne more odločiti za zvestobo. Sem šla potem vse še enkrat brat in sem ugotovila, da verjetno ne bo nobenega učinka, če objavim. Moški bodo še vedno moški. Mogoče pa misli, da ni varanje, če ni iz iste omrežne skupine – oz. če ne izpolnjuje kakšnega drugega kriterija, ki spada v (moško) definicijo varanja. Mogoče mu je pa preprosto vseeno za ženo in otroka... Kdo bi vedel kaj se plete v njegovi oz. njihovih glavah. Najbolj žalostno je pa to, da se večina niti ne zgraža tako kot se jaz, ampak se jim zdi že samoumevno, da je zvestoba samo še ena izmed mnogih iluzij v našem vsakdanu.
Je pa res, da tukaj le redko kdo pozna ozadje zgodbe. Pa tudi ta verjetno ne bi šokirala nikogar. Life sucks, ni kaj.

Še nekaj statistike:

- Od 50 in 80 odstotkov moških je varalo ali pa še bo prevaralo svoje partnerke.
- 85% žensk, ki imajo občutek, da jih partner vara, ima prav.
- 50% moških, ki misli, da jih partnerka vara, ima prav.
- Mediji pa še vedno tretirajo nezvestobo kot zabavo za gledalce, bralce in poslušalce (limonade, filmi, rumeni tisk,...)
- Le redki se zavedajo resnosti te teme – ponavadi le tisti, ki so prizadeti.