Danes sem testirala društveni fotoaparat, pa mi je kar všeč :) Sicer ni DSLR, ampak je veliko bolj kvaliteten kot moja trotl kamera. Tu je ena fotka, ki sicer ne pokaže kaj vse zmore fotoaparat, ampak mi je všeč ;)

Fotoaparat testiram zato, da bom lahko fotografirala danes, ko poteka vpis v tečaje v KD Zagorje. Poleg fotografiranja bom morala vpisovat tudi nove člane z novim programom KINOS. Kolikor sem ga včeraj uspela pregledat, ni ravno ne vem kaj. Bi sama lahko naredila kaj boljšega v accessu. Kaj šele, če bi nardila model in bi potem nekdo sprogramiral... Ampak to je že druga tema.
No, zaradi mojega 'prestižnega' dela, bodo nekateri spet zavijali z očmi. Ne vem zakaj vsi mislijo, da je dlo za računalnikom (točneje vpisovanje podatkov) tako zanimivo, super in oh in sploh... Če se mene vpraša, bi se veliko raje sprehajala od enega do drugega in ob pogovoru s kakšnim novim članom spila kakšno pijačo za društvenim šankom.

Komaj čakam vpis v tečaje in mnogo kožkov na kupu! Chics bo manjkala na vpisu. Zadnje kar potrebuje je norenje z vsemi temi psi. Čeprav se ona verjetno ne bi strinjala s tem :)
Še ena slikca iz vpisa v spomladanske tečaje. Chics je bila tako majhna...

Zvečer sva ji pustila, da je spala na kavču z blazino pod glavo. Ko se je morala premaknit, je dala glavo na mojo nogo. Od bolečine je bila še kar nekaj časa zadihana, potem pa se je umirila in je celo zaspala in sanjala. Tudi ponoči je mirno spala. Ni hotela biti v boksu, bolj ji je bilo všeč pri postelji na brisači. Zjutraj ni nič priganjala za ven, tako kot ponavadi. Še vedno je šepala - enako kot zvečer.

Zjutraj sem jo nesla na zasnežen travnik pred hišo in je skoraj pozabila, da jo boli tačka. Je hotela že tekat po snegu, ampak ji nekako ni šlo. Po zajtrku je spet zaspala. Celo dopoldne je ležala, no v glavnem je tudi spala. Ob pol 12h se je zbudila in sem jo nesla ven. Že ko je vstala, sem opazila, da samo rahlo šepa. Prej sploh ni stopila na eno nogo, sedaj jo pa že uporablja med hojo, ampak bolj previdno. Šli sva na bližnji travnik, kjer jo ponavadi spustim, da prosto teka. To je bil njen namen tudi danes, ampak jo nisem spustila iz povodca. Točno vem, da bi začela tekat po snegu, kopati luknje itd. Sva se samo sprehodili po travniku in potem do doma. Po celi ulici sem jo nesla. Pa na sploh jo raje nosim do travnika pred hišo. Nočem, da bi preveč hodila. Po stopnicah sem jo navajena nosit - mi ni problem. Ampak pri takšnih daljših razdaljah pa roke zelo trpijo. Včeraj sem zvečer komaj dvignila skodelico čaja.
Zdaj spet leži.

Pred nekaj minutami me je poklicala Martina (Chicina vzrediteljica) in me je malo potolažila in mi naštela nekaj primerov, ko so lastniki psov mislili na najhujše potem pa se je izkazalo, da so težave ali izginile samo po sebi ali pa situacija ni bila tako kritična. Sem ji tako hvaležna za vso pomoč in nasvete. Se kar malo krivo počutim, da je nisem že prej sama poklicala. Sicer pa sploh ne vem kje se me glava drži, ker sem tako zaskrbljena.

Vem, da znamo lastniki psov večkrat pretiravat. Sem bila v januarju na tečaju nudenja prve pomoči psu in potem je moje znanje še bolj sveže. Velikokrat so poudarjali: Takoj k veterinarju! Pri kakšni stvari (strup, okuženi klopi) je včasih res prepozno za kakršnokoli pomoč. In potem poudarjajo, da bi pes preživel, če bi to stvar odkrili dovolj zgodaj... Upam, da bo Chica uredu. Sem ji pretipala celo tačko in ob stiskanju ni nič cvilila. Vem, da ima visok prag bolečine... To je že večkrat pokazala. Če jutri ne bo sprememb, jo peljem v Ljubljano k veterinarju (VF). Nočem jo peljat na Izlake ali v Trbovlje, ker bi dobila 'samo' blokado ali pa tablete proti bolečinam in vitaminsko injekcijo. V tem ne vidim pozitivne stvari. Blokada bi ji odvzela bolečino in Chica bi potem pokazala svojo aktivnost v polni meri. Poanta zdravljenja šepanja pa je v tem, da pes miruje. Hudo mi je, ker vem, da jo boli. Drugače žal ne gre. Je preveč živahna.

Se grem še malo crkljat s Chics na kavč... Hvala vsem za lepe želje.

Včeraj zvečer je šepala na levo sprednjo nogo, ampak ni kazala znakov pretirane bolečine. Danes je bilo čez dan vse uredu. Da je ne bi preveč obremenjevala, sva šli ven samo na opravljanje potrebe na bližnji travnik. Popoldne je spet šepala in bolečina je tako močna, da komaj hodi oz. hodi po treh tačkah. Težko leži in od bolečine je vsa zadihana. Če sedi, ji iz gobčka kaplja slina in je potem na tleh luža... Sumim, da gre za vnetje pokostnice oz. upam, da je samo to. Ne sme biti kakšna bolezen, katere prenašajo klopi.
Trenutno počiva na kavču.
Jutri jo peljem k veterinarju, če ne bo sprememb.
Težko je, ker ne morem storiti ničesar, da bi ji pomagala. Žalostna sem. Jokam.

Naslov prejšnjih fotografij bi bil lahko tudi 'aussie in malinois v akciji'.
Današnji 'sprehod' do Bajcerjevega mlina se je kar zavlekel...
Bojanu sem rekla, da bom mogoče prej prišla po njega na radio - preden bo končal s službo (v primeru, da mi bo dolgčas), ampak potem sem zamudila dobre pol ure. Se je izplačalo :) Potem se pa sama pritožujem, če kdo zamuja... Zdaj nimam več te pravice.
Jutri pa še kaj več o današnjem dnevu - danes sem preutrujena in komaj čakam, da se zleknem na kavč.

Koale, pande, slone in še in še v Dunajskem živalsem vrtu. In Dunaj v splošnem. Prater, Schönbrunn, Stephansplatz, Ringstraße, ... to je le nekaj lokacij, katere si ogledam čisto vsakič, ko sem na Dunaju. Kdaj sem že bila nazadnje? Po fotografijah sodeč je bilo to junija '05. Že 8 mesecev nisem bila tam. Za novo leto je potovanje odpadlo zaradi močnega sneženja, trenutno pa nimam določenega datuma kdaj bi lahko šla. Je pa včeraj delček Dunaja prišel k meni - moja teta :)

Otok KRK.
Že od malega smo z družino poleti hodili na Krk. Spomnim se fotografije, na kateri sem v Punatu in kobacam, čeprav sem ravnokar shodila. Imela sem kratke blond (!) lase in belo majico z račko in mojim imenom. Pogrešam zalivčke v katerih sem se kopala in sončila gola, zagorelo polt, rakovice in vonj po morju. Slana voda v kateri sem lahka kot peresce. Pogrešam veter in jasne zvezdnate noči in svetilnik. Pa tiste primorske ozke ulice, po katerih se sprehaja polno turistov in vsake toliko časa komu spodrsne na gladkih kamnih. Trgovinice, štanti in zlatarne. Slaščičarne v mestu kamor grem vsak večer na 2 kepici sladoleda. Če grem kakšen večer mimo, ne da bi se oglasila na sladoled, mi ga včasih prinesejo na ulico zastonj. Galebi in opazovanje sončnega zahoda na pomolu.
Kavarne.
Galebi.
Veter v laseh.
Sreča!

Jutri grem pogledat 2 mesečnege Arija!!! Ker bo Chica 'ponavljala' malo šolo, bosta tudi sošolca v spomladanskem tečaju :) Danes sem šla kupit eno igračo za Chico, pa sem dobila tudi nekaj zanj.
Včeraj sva šli s Chico na sprehod po dežju in sva se igrali z enim oranžnim gumijastim obročkom (da ne bo kakšnih čudnih idej ;)). Potem je pa v nekem trenutku dobil preveliko hitrost in je ubral napačno smer ter končal v potoku. Danes sem potem kupila točno takšnega, kot sva ga včeraj zgubili. No, ko sem si ogledovala še druge igrače, sem videla, da imajo tudi gumijasto rugby žogo - to je ena izmed Chicinih najljubših igrač in jo ima že od 3. meseca. Sem se v hipu odločila, da mora imeti Ari tudi to žogo :) Ja, potem nisem ostala pri dveh igračah, ampak sem kupila 3. Ne morem si pomagat. Itak gre pa vse za najinega pesota :)

Tista pot o kateri sem pisala včeraj, da jo bom raziskala, je še vedno neraziskana. Ravno, ko sem se odpravljala ven, je zazvonil 'ta nov' telefon. Povabljena sem bila na palačinke z Nutello! Seveda nisem odklonila povabila. Sem samo prestavila raziskovanje poti :) No, sem pa ob palačinkah izvedela, da se pot res križa s potjo, ki gre potem naprej proti Klančišam. Mogoče greva danes pogledat, čeprav ne vem koliko bo potem Chica sodelovala na treningu popoldne, če bo že prej tako aktivna. Pa še jutri jo čaka pohod...

Verjetno bi bilo za obe najboljše, če greva na trening za samo kakšne pol ure in ne za 3, kot nazadnje. Bom šla malo prej prečekirat ruševino, se sprehodit po njej in potem naredit eno iskanje/motivacijo), 1 krat markirat in to bo TO. Itak bo potem že tema in nimam svetilke na čeladi. Trening imamo v Bajcerjevem mlinu. To ruševino obožujejo vsi reševalci iz Slovenije, pa še iz kje drugje. Na voljo za treninge je pa samo nam, Zagorjanom. Ostalim je na voljo le na izpitih, preizkušnjah in skupnih vajah.

Danes se pa že prav veselim kofetkanja z Ajdo! Nekateri smo tako skromni, da nas osreči že en kapučin in pogovor s prijateljem :)


Ko smo že pri prijateljih...
Lilit, vse najboljše! Želim ti: diplomo, majhno hiško z velikim ograjenim vrtom, pridnega Grina, službo, ljubezen, nepozabne trenutke, veliko aussie meetingov, srečo, dobro voljo, zdravje, računalnik, kateri te ne pusti na cedilu, in vse kar si sama želiš!

Zaenkrat je super. Včeraj sem že naložila nekaj melodij in Chicinih fotografij prek IR povezave, dobila sem že prva sporočila in klice... Zraven so še trije pokrovčki (temno moder, svetlo moder in 2 bela)... to je nekaj za ženske :) Vedno so mi bile všeč Nokie, ker ji lahko zamenjal pokrovček, ko si se naveličal izgleda telefona. Sem jih imela kar nekaj – pokrovčkov, ne telefonov.


Drugače sem pa ponovno odkrila eno luštno gozdno pot, ki gre nad letališčem v smeri Kotredeža in še naprej, mimo nekih ruševin in potem do eni hiš. Naprej pa še nisem šla – bom šla danes, da vidim, do kam se pride. Glede na mojo orientacijo, se mora nekje priključiti cesti za na Klančiše. We'll see. Zadnjič sva šli s Chico po tej poti in je enkratno. Lahko delava iskanje pograšenih (v gozdu) in iskanje v ruševini :) Ko smo že pri iskanju... Zadnji trening je bil katastrofalen. S Chico sploh nisva nič delali razen oblajanja, ker je bilo toliko ljudi na treningu. Pridružili so se nam še Domžalčani, ki so res simpatična ekipa. Ampak je bilo malo preveč gužve za moje pojme... Pa še ena oseba je prišla delat zmešnjavo in se je zapletela v konflikt z našim inštruktorjem, mu solila pamet in spodkopavala avtoriteto. Sploh pa ta oseba ni bila povabljena na trening,... Upam, da se ljubljanski, novomeški in celjski virus razdruževanja društev ne bo prenesel v Zagorje.

Včasih pride kakšen dan, ko gre vse narobe. In včasih že zjutraj veš, da bo to tak dan.

Ura zazvoni nekaj do 6h, moj dragi jo ugasne in gre nazaj spat. Že pred nekaj tedni sem se odločila, da se ne bom več trudila, da ga zbudim oz. spravim iz postelje, ker je to 'bujenje' ponavadi trajalo eno uro ali dlje. Potem je pa samo tečen, sama sem pa tudi slabe volje, ker ga toliko časa budim, medtem ko bi lahko pustila vse skupaj in zaspala nazaj. Zato se raje že zjutraj odločim, da ne bom slabe volje.

Za danes sem si že splanirala kaj bom počela. Učila se ne bom, ker sem se odjavila od izpita – enostavno mi ni zneslo z učenjem (pomanjkanje volje,...). Sem se odločila, da grem danes v center po nov telefon, potem še na hitro do frizerja in s Chico na sprehod. Popoldne pa sem nameravala it v Tisje k stari mami in potem še na sestanek izvršnega odbora KDZ. Bil bi dober dan, če bi šlo vse po planu.

Bojanu je uspelo vstat že ob pol 8h. Ni panike, itak se bova videla šele pozno zvečer, ko bo prišel iz vaje in jaz iz sestanka. Gre pod tuš in se spomni, da ima v službi sestanek ob 8h (ura je bila pa 7.55). Potem mi je sporočil, da bo šel danes z avtom v Ljubljano in da naj grem zraven, če bom čez dan mogoče kaj potrebovala avto. Ja itak. Kot da se mi da preživet 2 uri v avtu, samo zato, ker je on prelen, da bi zjutraj vstal.

Na to, da se vidiva samo še ob večerih, sem se že navadila. Ko mu je bilo vseeno za vse, razen za službo in Big Band je še šlo. Zdaj mu je očitno samo še za Big Band.
In kaj bom počela zdaj? Visela na netu in se potepala s Chico. Žal sem vezana na avto, če hočem it kam drugam kot v europark. V center bi sicer lahko šla peš, ampak potem bi bila Chica sama doma, pa še veliko časa bi mi šlo.
Na obzorju je še en krasen dan.

'Final destination'

To je bilo to - en lep dan v celem tednu!

Dogs need to sniff the ground; it's how they keep abreast of current events. The ground is a giant dog newspaper, containing all kinds of late-breaking dog news items, which, if they are especially urgent, are often continued in the next yard.

- Dave Barry

So mi d'jal', da naj se ne obremenjujem z drugimi. Baje zato, ker se zaradi tega sekiram samo jaz, ostalim je tako ali tako vseeno. Zakaj bi se obremenjevala z nepravičnimi ljudmi, s tistimi, ki nimajo vesti in tistimi, ki ves čas gledajo samo nase, in se ne ozirajo za žrtvami, ki jih pustijo za sabo.