Domov sem se prišla samo preobleči, potem pa smo se s prijatelji odpravili na nočni pohod na Kum. V avtu nas je bilo šest: spredaj 2 predstavnika moškega spola G. in A., zadaj pa N., J. in medve s Chico. Malo je bilo gužve, ampak je šlo.

Iz Podkuma smo se odpravili med zadnjimi, tako, da je lahko Chica prosto tekala naokrog in lovila kepe in uživala v norenju v snegu. Na vmesni postojanki smo se pogreli s čajem in marmeladnimi rogljički. Tudi Chica ga je dobila pol... zato, ker je taaaaaako lepa ;-) Pa nekdo jo je zamenjal za mešanca s huskyjem...


Pot smo nadaljevali v koloni po gozdu. Ker smo bili čisto drug za drugim, ko smo hodili po gazi, sem imela Chico raje pripeto na povodcu. Vseeno je boljše, da samo meni hodi pod nogami, kot pa vsem ostalim.
Ves čas, ko smo hodili proti Kumu je naletaval sneg in smo bili vsi kot sneženi možje. Chica je imela zmrznjene brke, jaz pa lase (kar jih je gledalo ven iz kape). Na Kumu je pihal veter in je odnašal še tisti sneg, ki je že zapadel. Bilo je premrzlo in preveč vetrovno, da bi Chico privezala zunaj, zato je šla N. vprašat, če gre lahko noter. In na moje presenečenje, sploh ni bilo nobenega problema. No, mize so bile že vse zasedene, zato smo stali za šankom oziroma za omaro :-) Prej sem mislila, da bom prišla na Kum vsa premražena, ampak mi je bilo prijetno toplo. Potem nisem naročila čaja, ampak raje nekaj osvežilnega. Chica je bila pridna - itak je navajena, da jo povsod zraven vzamem. Veliko ljudi me je spraševalo po pasmi, božali so jo, ji dajali komplimente ;-) Nekdo me je celo vprašal, če nisem imela včasih dalmatinca in če ga nimam več- itak je bilo včasih samo mene možno videti z Nyzz na sprehodu. In potem sledi razlaga, da je dalmatinka ostala pri starših... Še vedno me ima večina ljudi, ki me pozna samo na videz, za 'punco z dalmatinko' ;-)

Ko smo se vračali nazaj, je Chica uživala še bolj kot prej, saj je bila večino poti spuščena in skakala po snegu in lovila kepe ter tekala za A. ;-)

Bilo je lepo, sploh sneg je naredil svoje... Romantično... Še posebej za pare (ne vem, si pa mislim...).

Ko smo prišli do avta, je bil že ves pod snegom in potem nas je čakala še pot domov - po zasneženi cesti. Vsi smo težili G.-ju, naj vozi počasi, v 1. prestavi, da naj ne zavira, vsi smo bili trdi - vsaj zase vem, da sem imela napete vse mišice... Grozno je bilo, sneg je pa še vedno naletaval. Sem se počutila kot na vlaku oz. avtu smrti. Ko so me odložili pri hiši, sem bila presrečna :-) No, Chica je večino poti prespala...

Doma sta se Chica in Gomi še najedla, jaz sem šla pod tuš, potem pa smo šli vsi na kavč - Chica spat, Gomi pa na dnevno dozo crkljanja. S svojim predilnim strojem me je uspaval in sem se šele sredi noči prestavila iz kavča v posteljo.

Drugo leto bo treba ponovit, ali pa it na pohod Čez goro k očetu. Upam, da bo pav tako sneženo na dan pohoda kot je bilo letos...

Oznake: hribi, sneg, zima