Včeraj sem bila na 3. srečanju pesjanarjev. Skupaj z Ines, Kali in Chico (brez fotoaparata!!!) smo se odpravile v Varpolje, kjer sem dodobra spoznala vasico. Trikrat sva se ustavili in vprašali za pot in trikrat so nama povedali drugače. Ali pa samo jaz nisem razumela pomena glavne ceste v vasi. Mislim, v križišču, ko se sekata dve cesti (širine enega avtomobila) se res nisem mogla odločit katera je 'glavna'. Naslednjič, ko bom šla tja (najverjetneje na poletni tabor reševalnih psov), bom že vedela kako se pride do KD Varpolje.

Medve z Ines pa sva bili neskončno lačni, zato sva se morali nujno ustaviti na Trojanah. Popoldne sem sama pojedla vse 3 čokoladne krofe, B. pa je ostal brez.
Popoldne je minilo v ležečem stanju, večer je bil pa že malo bolj pester. Lokacija: Pub (ponovno). Ob bandidosu se je spet razvnela debata o zvezah, flirtu, monogamiji, mejah (in prečkanju le-teh), življenju, ljubezni, potrebah, določenih osebkih,... Nisva prišli do konca. Ko sva se odpravljali domov (enkrat danes), je deževalo in potem sva kar tam dobili družinski dežnik, tako da nisva bili mokri. Peš pot po točkah Pub – Petrol – FK se mi sploh ni dela tako dolga kot ponavadi (podnevi). Pa začudo me ni bilo nič strah, ko sem se sama ponoči sprehodila do doma.

Zjutraj sem se zbudila vsa zaležana ... vrat me še vedno boli. Na srečo me je zjutraj poklicala Ines in sva šli ven s psoma in vmes obvezno na kavo. Opoldne sem šla pa po Nyzz, ker so šli naši na Dunaj. Bo pri nas na počitnicah do torka. Tako - danes imam doma mačka in dva psa. Maček se je nastanil proti moji volji in upam, da bo kmalu izginil ;) Psa spita, maček pa kar ne neha mijavkat ...

Get Set Go - Wait

Wait, wait for the dawn my dear
Wait 'till the sun gets here
and you will wait too long, he will be gone.

Wait, wait 'till the sun shines through
Wait 'till the sky is blue
and you will wait too long, he will be gone.
He will be gone.

Oooo, he will be gone.
Oooo, he will be gone.

Wait, wait 'till the signs are right
Wait 'till the perfect time
and you will wait too long, he will be gone.
He will be gone.

Oooo, he will be gone.
Oooo, he will be gone.

Wait, wait 'till you doubt no more
Wait 'till you know you're sure
and you will wait too long, he will be gone

Tako. Končno lahko spet zadiham za nekaj dni. Tri dni sem pisala seminarsko nalogo, vmes sem predahnila samo toliko, da sem jedla, šla na trening (2x) in nekaj malega spala. In čisto sama sem si kriva za to. Vedno vse stvari odlašam do zadnjega trenutka, ker je očitno veliko bolj pomembno, da uredim stvari za kinološko društvo, da Chica dobi tisti dolgi dnevni sprehod in da visim na KD skoraj vsak dan – večinoma imam res obveznosti, ampak včasih pridem pa samo zaradi dobre družbe. Naslov seminarske naloge je bil Vpliv informacijske tehnologije in organizacijskega učenja na uspešnost poslovanja podjetja. Tema sama po sebi ni tako nezanimiva, kot bi se nekaterim zdelo. Moram priznati, da bi se prav z veseljem poglobila v to temo, če bi imela več časa.

Presunil me je podatek, da ima podjetje Danfoss – čisto proizvodno podjetje sistem 'koristnih predlogov'. Vsak zaposleni, ki ima dober predlog kako bi izboljšal kakšno stvar v delovnem procesu z majhnimi stroški (ali brez stroškov), lahko z dobrimi predlogi zasluži tudi več kot 100.000 SIT dodatka k plači – mesečno! Poleg tega imajo še izplačila za boljše predloge vsako četrtletje in na koncu leta. Ob oddaji predlogov p avčasih dobijo tudi kakšna praktična darila (dežnik, majico,...). In še finale: v letu 2005 so za vse nagrade porabili 6 mio SIT, samo s prvimi tremi najboljšimi predlogi pa bodo po ocenah prihranili 20 mio SIT letno. Baje imajo podoben sistem v Trimu, ampak meni je praksa bolj tuja, zato sem bila toliko bolj presenečena nad rezultati mojega raziskovanja.

No, profesor je bil zadovoljen z mojo nalogo. Najbolj všeč mu je bilo to, da ni bila zgolj teoretična in sem imela tudi praktične primere, našla sem raziskave o 'učečih se podjetjih',...
Obstaja samo en problem – isti kot vedno. Zaradi treme pred nastopanjem, se ne spomnim ničesar kar sem povedala v prezentaciji. Sošolec je rekel, da sem bila uredu, ampak kdo bi vedel...
Tako sem utrujena, da grem kar v ležeči položaj - pred TV.

Ker sem bila baje najlažja od vseh prisotnih, sem bila izbrana za spust. Inštruktor me je držal z eno roko in me spustil 2 m globoko ob škarpi do potoka, kjer sem pobrala izgubljeno žogo, potem pa me je spet z eno roko dvignil gor.

Priprave: 30 minut v kopalnici (po dooolgem času je moja koža začutila make-up)
Začetek: 15.4.2006 ob 20.00
Konec: ne vem točno, ampak ni bila več sobota ;)
Lokacija: Fejst Pub
Udeleženci za mizo: Ajda & Tina ter naključni znanci in prijatelji.

V soboto je imel Big Band Zagorje občni zbor in glede na to, da je Bojan 'presidente', sem imela potem prost večer ;) Večer se je začel z bandidosom ter neskončnim pogovorom. Vmes so uletavali tudi takšni, ki so s svojim besedičenjem malo zamorili večer, ampak sva iz same vljudnosti prenašale tudi to. Ne moreš vedno gledat samo na trenutek, ampak je potrebno včasih pomisliti tudi za naprej in na neizogibne dnevne dogodke v treznem stanju. Ko je bilo konec nogometa po televiziji, se nama je pridružil tudi nekdo, ki ima dva psa – angleška buldoga. Sledila je dolga debata o psih. Rada bi imela več kot enega psa, kljub temu, da že Chica sama po sebi zahteva pozornost za več psov. Bojanu pa ta ideja niti ni tako všeč oz. je privolil v to, ampak samo če bo drugi pes len. Se pravi pravo nasprotje od Chice. Na žalost sem izvedela, da buldogi niso tako leni, kot izgledajo.

Ravno, ko sva se z Ajdo menili, da bi šli domov, je do mize stopil moški, za katerega sem imela ves večer občutek, da gleda v najino smer, ampak nisem mogla določiti v katero izmed naju gleda. Pristopil je k meni, ter se mi predstavil. Ime mu je Matej in je izredno simpatičen. Rekla bi, da je star nekje od 25 do 30 let (ampak, kdo bi vedel – ponavadi se motim). Rekel je, da nima navade, da bi kar šel do ženske v takšni gneči in hrupu, da bi se pogovarjala, zato me je raje povabil na pijačo kdaj čez dan. Najprej nisem vedela kaj bi rekla, potem pa sem ga vprašala s kakšnim namenom bi me povabil oz. da bi verjetno šla, če bi me povabil zgolj prijatljsko. Če pa ima kakšne druge namene, sem pa že vezana, tako da ne bo šlo. Potem je rekel, da je mislil bolj za drugo varianto. Potem je še rekel: »Škoda...«, ter šel za svojo mizo.

Ajda je šla še pozdravit kolega, jaz pa sem šla v pedprostor čakat, da mi bo kdo odklenil. Matej je prišel za mano, kar me je zelo presenetilo. Ampak ne tako, kot njegovo naslednje vprašanje.
M: A si resno vezana?
T: Ja, živiva skupaj.
Naslednje vprašanje me je še bolj šokiralo.
M: Pa si srečna?
T: Ja, v bistvu sem.
Potem me je še vprašal, če sem iz Zagorja. Verjetno on ni ali se je pa ravnokar preselil... Pred soboto ga še nisem videla. Ko so se vrata odprla, sem se samo še poslovila in šla klicat Bojana, če pride po mene. Za pešačit do doma v temi je kar predaleč in prenevarno. Prišla sta skupaj s Chico.

Zdaj pa še nekaj mojih misli. Ne vem zakaj se moški ne ustavijo, če izvejo, da je ženska vezana. Kakšno vezo ima to, da je resno vezana? Tudi, če bi bila z nekom en teden, bi bila od nekoga drugega in s tem nič več na borzi samskih. Če bi meni nekdo rekel, da je vezan, ga ne bi vprašala, če je resno. Še manj pa , če je srečen! Ne razumem tega. No, da ga ne bom samo kritizirala...
Je simpatičen in če bi bila sama, bi šla sigurno z njim ven. To, da me je ogovoril tako direktno me je pa presenetilo. Nisem navajena tega in se sploh ne spomnim kdaj me je nazadnje kdo ogovoril tako. Pa itak v Zagorju vsi vejo kdo je s kom in potem ne pride do takšnih zadev - so pa tudi izjeme. Nisem neka lepotica, da bi to doživljala konstantno, zato se mi je po eni strani prav dobro zdelo. Moja samozavest, ki je drugače v rdečih številkah, je mogoče po soboti pridobila nekaj vrednosti in je zdaj že na pozitivni 0 ali pa ima celo vrednost malo nad 0.

Še ena pozitivna stran vsega tega obstaja. Ko me je vprašal, če sem srečna, se mi je na hitro v glavi zavrtel film in ugotovila sem, da sem srečna z Bojanom. Ponavadi samo stokam, da se nič ne vidiva, da nikamor ne greva, da ničesar ne počneva skupaj (ker enostavno nimava istih interesov), da to in tisto... Pa to niti ni tako slabo. Oba imava različne stvari v življenju, ki naju osrečujejo – vsakega posebej; in imava drug drugega.

Utrinki iz razstave v soboto - bolj v sliki kot besedi.

Kar nekaj dni je preteklo od moje zadnje objave. Še zdaj ne morem verjeti, da sem bila cel vikend off-line. V soboto sem bila v Vrtojbi in je bilo enkratno - cel dan na sončku.

Včeraj sem pa zbolela... Dopoldne sva s sestro peljali Nyzz na pregled ene 'bule', ki se je nasrečo izkazala za maščobno. Potem sem šla na kosilo k našim domov, popoldne je pa vse prišlo za mano. Najprej sem dve uri odspala, potem pa sem se zbudila z bolečinami po celem telesu. Najhujše mi je, ker me bolita glava in grlo. Potem me boli pa še koža oz. vsaj čutiti je tako. Ko si grem umit roke in si zaviham rokave, me prav zaboli. Da vrtoglavice sploh ne omenjam. Včeraj sem se res morala počutit obupno, ker mi niti palačinke z Nutello niso vzbujale apetita.

Čez nekaj minut se bodo začele vaje na faksu, ampak danes res nisem sposobna sedeti dve uri za mizo. Jutri pišemo kolokvij in upam, da bo boljše oz. da ne bom imela vročine ter glavobola.

Prej sem peljala Chico ven - čisto na kratko. Zunaj sije sonce, toplo je,... V glavnem, danes ni primeren dan za poležavanje na kavču. Me je skoraj premamilo, ampak potem nisem šla do evro parka, ker sem Bojanu obljubila, da bom počivala. In res počivam. Tisti, ki me bolje poznajo, vejo da ne bom dolgo časa zdržala doma. En dan že, dva dni je pa že preveč. Moram ven, na sonce, v naravo!

Danes ni moj dan - again. V Ljubljano sem šla samo toliko, da sem dala skoraj 1600 tolarjev za vlak, da sem na faksu pogledala na uro in prebrala listek na katerem je pisalo, da vaje odpadejo. Super! Preživela sem že nevihto, ko sem šla peš do faksa. Veter mi je obrnil dežnik, ampak sem ga k sreči popravila. Po tistem, ko sem prebrala listek, sem ugotovila, da mi je raven sladkorja v krvi drastično padla, zato sem se odpravila do prvega avtomata, kjer imajo kekse.

Sem se pa držala zadnjega posta ... cele 4 dni. Saj ponavadi je tako, da se odločim za kakšno stvar, ki je samo posledica moje slabe volje in nezadovoljstva, potem si pa premislim. Edina odločitev je trenutno ta, da obširne poste o Chici od zdaj naprej objvljam na drugem blogu. Ker tiste, ki zanimajo aussiji oz . Chica, res ne zanima kakšne neumnosti se pletejo po glavi vodnici.

Še eno obvestilo o ukradenem kardiju.