Danes ni moj dan - again. V Ljubljano sem šla samo toliko, da sem dala skoraj 1600 tolarjev za vlak, da sem na faksu pogledala na uro in prebrala listek na katerem je pisalo, da vaje odpadejo. Super! Preživela sem že nevihto, ko sem šla peš do faksa. Veter mi je obrnil dežnik, ampak sem ga k sreči popravila. Po tistem, ko sem prebrala listek, sem ugotovila, da mi je raven sladkorja v krvi drastično padla, zato sem se odpravila do prvega avtomata, kjer imajo kekse.
Ampak očitno mi tudi keksi niso bili usojeni, saj je avtomat samo vzel denar. OK. 3x globoko vdihnem in pokličem Bojana v upanju, da bova šla skupaj na kosilo. Da nisem prišla res samo na uro gledat v Ljubljano... Glede na to koliko sreče imam danes, mi je Bojan rekel, da se je ravnokar najedel.Na poti do postaje sem si namontirala mp3 player in ob zvokih Foo Fighters odmislila vse ostalo - tudi dež, ki me je ujel na sredi poti. Avtomat na postaji je bil bolj prijazen. Za iste kekse sem sicer dala 30 tolarjev več kot na faksu, s to razliko, da sem jih tu dejansko dobila. Itak sem pojedla celo vrečko, še preden je vlak pripeljal na peron.
Danes praznuje rojstni dan nek primorec,ki me spominja na pevca skupine Foo Fighters.
Cigan Veliki, vse najboljše! ;-)
