Moški v fazi 'lova na žensko' obljubljaja vse mogoče. Pa tudi nemogoče. To se izkaže šele kasneje. Razlaga ji, da obožuje izlete, sprehode na obali, gledališče in da rad hodi v gore. Pripoveduje ji pravljice o tem, kako bo v prihodnosti. Kaj vse bosta lahko počela skupaj ter da jima ne bo nikoli dolgčas.

Potem moški enkrat dojame, da že 'ima' žensko. Takoj pozabi na nekatere obljube in tisti izleti se dogajajo enkrat na tri mesece za v hribe ali izlet na morje pa nikoli ni pravega vremena in ostalih pogojev. Vrhunec njunega družabnega življenja je petkov večer s 'prijatelji'. Pa naj mu bo, ker je ženska še vedno zaslepljena od ljubezni. Pa tudi drugače je še vednoiskren, ne pije, ne kadi in ustrez ostalim pogojem.

Potem postaneta mož in žena. Nekaj časa se moški - zdaj njen mož še lahko pretvarja da ne nekdo, ki ga v resnici ni. Je ljubeč in ima čas zanjo. Občasno jo še kam pelje... Tako ženska od svojega moža zmotno pričakuje stvari, ki jih je obljubljal. Tudi napačno predstavo ima o njem, ker se je prvi dve leti kazal tako, kot je mislil, da si ga ona želi. Torej, kaj ženska želi in česa si ne želi od svojega moža...

Želi si da,
- jo ljubi, poljublja za dobro jutro, ob prihodu ob odhodu,
- je iskren in prijazen,
- ji je zvest,
- jo spoštuje in podpira,
- jo kdaj pa kdaj razvaja,
- gresta na izlete,
- jo drži za roko, ko se sprehajata,
- skupaj sanjarita o prihodnosti,
- gresta skupaj ven s prijatelji,
- se zanima kaj se dogaja z njo in ji pove kako je z njim,
- se pogovarjata,
- ne pije prekomerno,
- ne kadi,...

Vse to ženska pove moškemu še preden se resno zaplete z njim oz. preden se poročita. Mogoče s(m)o ženske res naivne, ko vejamejo, da bodo obljube trajale večno. Moški pa kot lovec, pozabi na vse to takoj, ko ujame svoj plen.

Sledi življenje v zakonu, ki čez čas izgleda nekako takole:
- moški je vedno več časa odsoten zaradi raznih obveznosti,
- preden sta živela skupaj, sta se videla več,
- kadar je slučajno doma, mu ni za skupne aktivnosti - razen gledanja TV v dvoje,
- pogovor z njim je le še iluzija,
- večere preživlja sam s 'prijatelji' ob pivu,
- kadar jih slučajno srečata skupaj, njega močno boli glava in morata takoj domov,
- skupni izleti – kaj je že to?,
- poljubi ob prihodu domov in ob slovesu so že zdavnaj preteklost,
- prav tako držanje za roke, saj tako ali tako nikamor ne gresta skupaj,
- poljubov ni več,
- intimnost – 1x na mesec, ko se mu 'dvigne',
- če zakonca preživita skupaj 1 uro na dan je to že velko,
- pa še kar nekaj 'biserov' bi se našlo.

Naslednje vrstice sem si sposodila od Maje.
Ally McBeal: Maybe I'll share my life with somebody... maybe not. But the truth is, when I think back of my loneliest moments, there was usually somebody sitting there next to me.

In kaj naj žena naredi sedaj? Če bi bilo to 100 let nazaj, bi se žena sprijaznila s tem. Še vedno bi gospodinjila in mu stregla od spredaj in zadaj, vmes pa še poskrbela za otroke, mačko in psa. Pustimo ob strani njene hobije, ker itak nima časa za njih.


Če bi se to zgodilo danes, pa obstajata dve možnosti.

Prva je ta, da bi žena ves čas težila svojemu možu, da tako pa ne gre več naprej. Jasno bi mu povedala kaj vse jo moti in kako si ona predstvlja skupno življenje. Na tem mestu se mož odloči koliko mu je sploh do žene in jo (1.) poskuša razumet in spremenit dolečene stvari ali pa (2.) jo pošlje nekam (vsi vemo kam) in ji reče, da se zaradi nje ne bo spreminjal. Pod (1.) se lahko stvari spremenijo na bolje, pod (2.) pa žena ostaja nesrečna in nezadovljna/nezadovoljena ter živi naprej v takšnem zakonu – bodisi zaradi otrok, pomanjkanja samozavesti, denarja ali pomanjkanja poguma.

Še druga varianta... Žena možu pove kaj se ji zdi, da je narobe med njima – če mož reagira tako kot v (1.), potem ni panike – še posebej, če res nekaj naredi na sebi. Če reagira tako kot je napisano pod točko (2.), pa žena vzame svoje življenje v svoje roke. Ko moža do pol osmih zvečer ni iz službe, vrže kosilo/večerjo v straniščno školjko, pokliče prijateljico, se uredi in gre ven. Poleg tega se več časa posveča svojim hobijem, karieri, prijateljem in ostaja takšna kot je – ima polno življenje. Srečo poišče drugje. Ko zbere dovolj poguma in denarja, zapusti moža in gre na svoje.

Kje so tisti časi, ko je bila sreča žensk odvisna od moških...
Sigurno obstaja tudi moška razlaga iste zgodbe, ampak to ni moje področje.