'Pred mano lep in krasen dan, kot iz sanj,
tak naj seže mi v spomin.
Nebo neznanega sveta, kot je ta
v katerem js živim.'
Omar Naber
tak naj seže mi v spomin.
Nebo neznanega sveta, kot je ta
v katerem js živim.'
Omar Naber
Pohod na Pleše je ob deseti uri zjutraj doživel prvi padec. B&D sta odpovedala zaradi bolezni. Drugi padec ob 10.05 - udeležbo na pohodu je odpovedal še moj dragi B. – iz meni neopravičljivega razloga. Mislim – kdo da več na to, kaj si mislijo drugi, kot pa na to kako bo s partnerjem preživel dan. Kakorkoli že...
Vsako leto grem na Pleše in te tradicije nisem nameravala prekiniti. Od malega sem hodila skupaj s starši in sestro, kasneje s prijatelji in nato nekaj let s fantom (zdaj bivšim). Lansko leto je B. še šel z mano – očitno je bila še tista faza, ko je ugodil vsaki moji želji. Letos sva ostali pa s Chico sami. Ker sem toliko časa (zaman) čakala ostale, sem šla od doma šele nekaj čez 10. Šli sva mimo letališča, čez Toplice, Čolnišče, Jablano in po dveh urah in petnajstih minutah prišli na Pleše.
Chica je bila utrujena in žejna, zato se je ulegla in zaspala. Yeah right. Na prvi in drugi sliki žveči jabolko ;) Vsaka je pojedla eno, potem sva se malo posončili in odpravili nazaj. Zanimivo je, da sem nazaj hodila skoraj malo dalj časa kot pa na Pleše. Namenoma sem šla počasneje, saj zaradi bolečin nisem mogla iti hitro. Ampak ni se mi pa zdelo, da sem tako počasna.Zdi se mi dobro, da me potek jutranjih dogodkov ni vrgel s tira in da sem nadaljevala dan po planu. Poleg tega sem se imela pa presenetljivo lepo – pa čeprav sem bila sama. Srečala sem nekaj znancev pa tudi nekaj neznancev, s katerimi sem poklepetala – večinoma so me vsi spraševali razne stvari o Chici. No, pa tudi sama sem dobila en izviren kompliment od neznanca.
Poleg tega sem doživela pa še en blažji šok. Ponavadi me za Chico sprašujejo nekaj v stilu: kakšen mešanček je pa to? No, nekateri celo vprašajo za pasmo. Danes me je pa ena ženska vprašala, če je to aussie! In to sredi Zagorja. Odkar imam Chico so me to vprašali 2x. Neka starejša ženska, ki je s psom hodila v pasjo šolo in je imela 'sošolca' aussija in pa nek moški, ki je bil v Angliji in je obiskal eno vzrediteljico aussijev. Oba sta bila Ljubljančana.
Ko sem popoldne prišepala domov sem šla samo pod tuš in za računalnik, potem so me pa že klicali, če pridem na KDZ. Sem popokala Nyzz in Chico, ter šla. Ob dnevih, ko me B. ujezi/razočara/karkoli že, se prav dobro počutim na KDZ v prijetni družbi članov in njihovih psov. Mi vsaj ni treba biti doma...
Danes smo imeli pa agalitaši že ob 10h trening. Chica blesti. Prav z užitkom gre skozi ovire. Šepanje me ni ustavilo od tekanja po parkurju. Gledala sem samo na to, da sem naštudirala ovire tako, da sem čim manj tekala, ter da sem pravi čas izrekla ukaz za oviro, tako da je Chica opravila večino dela. Imam to srečo, da se ji ni problem oddaljiti od mene in da jo lahko (ponavadi) vodim na daljavo. Nekateri psi pa sploh nočejo stran od vodnika in potem morajo ti preteči celoten parkur...
Sem spet malo zajadrala ... to bi moralo biti že v Chicinem blogu.
Poleg tega sem doživela pa še en blažji šok. Ponavadi me za Chico sprašujejo nekaj v stilu: kakšen mešanček je pa to? No, nekateri celo vprašajo za pasmo. Danes me je pa ena ženska vprašala, če je to aussie! In to sredi Zagorja. Odkar imam Chico so me to vprašali 2x. Neka starejša ženska, ki je s psom hodila v pasjo šolo in je imela 'sošolca' aussija in pa nek moški, ki je bil v Angliji in je obiskal eno vzrediteljico aussijev. Oba sta bila Ljubljančana.
Ko sem popoldne prišepala domov sem šla samo pod tuš in za računalnik, potem so me pa že klicali, če pridem na KDZ. Sem popokala Nyzz in Chico, ter šla. Ob dnevih, ko me B. ujezi/razočara/karkoli že, se prav dobro počutim na KDZ v prijetni družbi članov in njihovih psov. Mi vsaj ni treba biti doma...
Danes smo imeli pa agalitaši že ob 10h trening. Chica blesti. Prav z užitkom gre skozi ovire. Šepanje me ni ustavilo od tekanja po parkurju. Gledala sem samo na to, da sem naštudirala ovire tako, da sem čim manj tekala, ter da sem pravi čas izrekla ukaz za oviro, tako da je Chica opravila večino dela. Imam to srečo, da se ji ni problem oddaljiti od mene in da jo lahko (ponavadi) vodim na daljavo. Nekateri psi pa sploh nočejo stran od vodnika in potem morajo ti preteči celoten parkur...
Sem spet malo zajadrala ... to bi moralo biti že v Chicinem blogu.
