Dan se je začel lepo, s prijaznimi ljudmi...
Zjutraj nisem mogla spat, zato sem šla že nekaj čez 5 v evropark. S Chico sva naredili nekaj krogov in sva uživali čisto sami v celem parku. Chica ne bi bila Chica, če ne bi šla vmes še malo plavat v potok, zato sem jo morala doma še na hitro osušit. Vsako jutro še malo posedim pred televizijo, da pogledam kakšno bo vreme. Ker so bile napovedane tudi padavine, sem se odločila, da grem v službo raje peš kot s kolesom. Opremila sem se z mp3 playerjem in se odpravila od doma. Nisem prišla daleč ;) Pri eni hiši se je v avto ravno usedla moja bivša soseda (še iz bloka), pa me je vprašala, če me pelje. Sem bila takoj za to, ker se mi je spet začel delati žulj od tekaških čevljev. Zanimivo je to, da prej nisva nikoli govorili, niti pozdravljali se nisva, ker nisva bili tako zelo blizu doma (nekaj vhodov je bilo vmes). No, zdaj sva pa spet skoraj sosedi :) Zelo lepo od nje, da mi je ustavila in me peljala do centra. Ko sem nadaljevala pot peš, je na semaforju čakal bivši sosed (tudi iz bloka) s katerim sem občasno spregovorila tudi kašno besedo ali dve. Se je tudi ponudil, da me pelje ;)

Očitno vem, kdaj grem lahko tečt zjutraj, kdaj je odber dan in kdaj so ljudje pirjazni :) No, žulj me pa še vedno boli... Ampak bi bilo lahko dosti slabše.