Danes sem brez vode - že od jutra. Zobe sem si umila z radensko, pol litra Ode, ki je brez mehurčkov pa hranim za Gomita in Chico. OB 17h grem na predstavo 5moških.com, pa bi pred tem potrebovala še nekaj vode...
Želim si vode za tuširanje,
vode za umivanje zob,
vode, da si umijem lase,...

Vse kar si v tem trenutku želim je voda!

Dogodek X iz prejšnje objave je za mano. Izpit B-BH sv a s Chico 'uspešno' opravili. Mi je pa zelo žal, da sem zaradi tega zamudila aussie srečanje na Krasu (foto: Nadja Žlender) .

Na izpitu naj bi vodnik in pes pokazala, kaj sta se naučila na tečaju. In Chica je res pokazala vse kar zna. S tem ne mislim samo na poslušnost po programu, ampak tudi vse vragolije, na katere se je spomnila vmes. Na treningih mi Chica dela enkratno. Pozorna je name, na obratih se ne oddaljuje, ko se ustavim se avtomatsko usede, edin problem, ki ga imam – pa še to ne vedno je njena hoja v kalo. Včasih se preveč obrne proti meni, ker me ves čas gleda v oči, in se potem med hojo tudi s trupom obrne rahlo proti meni – to se šteje za napako.

Na izpitu je Chica že na izhodišču začela vohati po tleh, tako da sem jo komaj pripravila, da sva naredili prvo vajo s povodcem. Vse skupaj ni bilo nič od nič. Sledila je hoja skozi skupino ljudi s povodcem in brez povodca. Oboje je naredila odlično. Potem pa še hoja brez povodca – to je bil pravi žur. Očitno se ji je zdel program preveč dolgočasen in ga je popestrila, ter pripravila posebno komedijo za vse gledalce. Nekaj je dobila v nos in je morala it raziskat (našla je priboljšek, ki je nekomu padel iz žepa), sledil je prelet mimo publike, potem se je spomnila še, da je na eni reševalski oviri polivinil, katerega je potrebno obvezno odstranit,... Vmes se je za trenutek ustavila, me pogledala in nadaljevala z 'delom'. Raje je nisem klicala, ker itak nič ne sliši, ko je v elementu. Če bi šla po njo, bi mislila, da je igra in bi še bolj zagnano začela teči. Sem počakala, da se je približno umirila in jo potem poklicala, tako da sva potem nadaljevali z vajo.
Pri odjavi od izpita je sodnik rekel, da se ji vidi, da zna odlično delat, ampak da tisti trenutek nisva bili usklajeni. Vsi, ki vejo kako s Chico delava, so bili včeraj šokirani - jaz pa še najbolj. V urbanem okolju pa je na srečo pokazala svoje pravno znanje in je ignorirala vse kolesarje, pešce, tekače, avtomobile in njihobo hupanje,...
Izpit sva naredili, ampak žal na tak način, da se raje ne hvalim, da ima Chica izpit B-BH.

Za Jean in ostale, ki jih zanima:
Najprej nekaj pogojev za udeležbo.
Izpit B-BH je sestavljen iz treh delov. Najprej vodniki pišejo teorijo, ki se najde na spletni strani KZS. Sledi vaja poslušnosti po programu B-BH, ki je odlično opisana na tej strani. Na koncu pa se pse preizkusi še v urbanem okolju (srečanje s skupino ljudi, psi, kolesarji, tekači, avtomobilom,...).
Ta izpit naj bi bila neka osnova, katero mora imeti vsak pes. V nekaterih državah je že obvezen, pri nas pa zaenkrat še ni. Glede na nedavne napade psov, se zna zgoditi, da bo tudi pri nas postal obvezen za vse pse, katere bodo vodniki vodili na sprehode po mestih. Jaz sem ZA!

Še nekaj fotografij (foto: AK & BR)

Včasih se sprašujem kakšna je moja resnična barva las. Ko sem bila majhna, sem bila blondinka. Z leti so se mi lasje potemnili in naj bi bila naravna rjavolaska. Sicer sem imela v osnovni šoli obdobje, ko sem bila zadnja 3 leta OŠ rdečelaska, ampak na srečo je tudi to minilo.
In zakaj sem sprašujem o o moji resnični barvi las? Ker sem danes nasedla na celi črti...

Nek dogodek (x), na katerega se pripravljam že nekaj časa, se bo zgodil v soboto. Ker se zna zgoditi, da rezultat ne bo pozitiven, raje nikomur ne omenjam. Poleg tega nočem, da bi npr. B. pritiskal name in me kaj preveč spraševal o tem dogodku, sem mu rekla samo, da se bo zgodil v roku enega meseca. Ker pa je B. firbec, me je ves čas zasliševal in nekaj časa mi je šlo kar dobro, da mu nisem izdala za soboto. Danes zjutraj ob 7h na kavi v Tir baru, pa še nisem bila dovolj prisebna in sem spregovorila še preden sem pomislila. Kje mi je bila pamet?!

T: Danes bi rada prevzela računalnik v LJ enkrat do 16h, ker sem potem že malo pred 18 zmenjena zaradi dogodka x.
B: Pa saj se lahko za x zmeniš za v petek. Ne kompliciraj.
T: Ma ne, ne bom to delala en dan pred dogodkom x... (ups!!)

Včasih se me ni dalo tako lahko prefilmat/zmanipulirat oz. karkoli že.
Mogoče je bila pa jutranja ura kriva za moje nedelovanje možganskih celic...

Zadnje čase mi sploh ne uspe napisat ničesar za moj blog. Me vedno čas preganja. Danes bom napisala kaj se je dogajala v preteklih dneh, da bom imela kakšne on-line spomine za čez nekaj let ;)

Bili smo na trgatvi v Prlekiji, mislim da v vasi Hujbar. Sem bila čisto navdušena, Chica prav tako. Otroci so se igrali z njo, jo vodili na povodcu, jo ves čas hranili,... Ljudje so bili enkratni (Bojanovi sorodniki), čisto drugačni kot Zagorjani – v pozitivnem smislu. Od začetka nisem razumela kaj so govorili, ampak sem se do popoldneva že navadila na prleško narečje. Vinograda mi ni uspelo slikat, so pa namesto tega nastale fotografije mačk (že od nekdaj raje fotografiram živali kot rastline), ki so bile pred hišo (bi ju kar domov vzela ;-)) Ampak baje imava zaenkrat dovolj živali v najinem stanovanju...
Zadnje dni sem bila večkrat v rudniškem rovu 'Pod skalo' – pač prihajam iz rudarskih krajev. Nekajkrat smo trenirali, pripravljali delovišče za preizskušnjo reševalnih psov, čez vikend sem šla pa samo pogledat kako poteka delo oz. iskanje v rovu (preizkus za regijo in MERP). Vikend je bil kar pester. V soboto sem bila v KD Zagorje (in okolici) od 6h do 20h, v nedeljo pa od 6h do 15h. Oba dneva sem se tresla, ker me je tako zeblo

Pa še moji dve zverinici:Pri njiju se je spet izkazalo kako znam kakšno zadevo zakomplicirat. Preden je prišel Gomi domov sem prebrala ogromno člankov, forumov in govorila z mnogimi ljudmi o tem, kako pripeljati mačka domov in ga predstaviti psu, da v prihodnosti ne bi prišlo do problemov. Vsrkala sme ogromno znanja, ki pa mi ga skoraj ni bilo potrebno uporabiti v praksi. Chica obožuje Gomeza. Pa tudi Gomi ima rad njo, le včasih se mu zdi malo preveč nadležna in se ji potem umakne ;-)

At any given moment, the brain has 14 billion neurons firing at a speed of 450 miles per hour. We don’t have control over most of them. When we get a chill...goose bumps. When we get excited...adrenaline. The body naturally follows it’s impulses, which I think is part of what makes it so hard for us to control ourselves. Of course, sometimes we have impulses we would rather not control, that we later wish we had.