Dobili smo se zjutraj ob 6.30 v Renkah v naslednji zasedbi: Iztok (vodja pohoda), Gregor, Peter, Aleš, Nadja in medve s Chico. Poznala sem samo Nadjo in Chico - fante sem videla 1. v življenju ;-) So bili pa vsi izredno prijazni Dopoldne je bilo hladno (na srečo), malo je deževalo (kar niti ni bilo slabo), popoldne pa se je razjasnilo in je bilo že pošteno vroče. Hodili smo po gozdnih poteh, vaških kolovozih in asfaltnih cestah. Lažje se mi je bilo prebijat skozi zaraščeno gozdno pot (če odmislim zaskrbljenost, da smo na pravi poti) kot pa hoditi po asfaltu v največji vročini. Kje točno smo hodili je razvidno iz zemljevida. Od pohodnikov sem poznala samo Nadjo in Chico, fante pa sem videla prvič v življenju. So bili pa vsi po vrsti super. Na enem sem si lahko celo oči spočila ;-)

Pot je bila zanimiva, videli smo veliko vasic, in ena mi je bila tako všeč... Vas v hribih, vendar je na vrhu hriba veliko ravnine. Tam bi si zgradila majhno hiško z velikim ograjenim vrtom, da bi Chica in Gomez (pa mogoče še kdo) uživala zunaj. Ja, to so moje sanje. No, ali pa hiška na gorenjskem ali primorskem ;-) Šli smo tudi mimo Bogenšperka, kjer smo si napolnili baterije na energijski točki. Fotografij je bolj malo, ker je Nadja nosila fotoaparat in se ni spomnila, da bi kaj poslikala. Med počitki sem vzela v roke fotoaparat, zato izgleda (vsaj po slikah), da smo ves čas počivali. Srečali smo tudi ogromno psov na verigah, ki so lajali, renčali ter se zaganjali proti nam (grozno!) in nekaj vaških cuckov oz. manjših psov, ki so bili izredno prijazni. Ko smo prišli na Javorje, smo zagledali eno majhno gostilno in sem si močno zaželela Radlerja. Ker je bilo zunaj polno (edina miza je bila zasedena), nam je starejša gospa (natakarica) rekla, da gremo lahko noter s psom. Po njenem mnenju je bila Chica tako zelo čista, skopana in lepa... Če bi vedela, da se je pred nekaj urami tekala po blatnih lužah in po eni umazani mlaki, bi si hitro premislila. Ampak na srečo ima Chica takšno dlako, da potrebuje samo nekaj hoje po travi in je spet čista. Sem šla na wc v tej gostilnici, pa se mi je vse zdelo miniaturno. Ko sem šla skozi vrata, sem se morala sklonit (pa imam komaj 170 cm), prav tako sem bila sklonjena, ko sem si umivala roke... Pomoje so pred davnimi časi tam živeli palčki ;-) No, Radlerja niso imeli, tako da sem potem pila Cocto - pijačo naše in vaše mladosti.

Proti koncu zadane poti za prvi dan sem začela postajati tečna - čeprav ostali tega ne priznajo. Nekaj časa so me boleli kolki, potem koleno, kasneje gleženj, konstantno pa so me bolele rame, ker nisem navajena nosti tako težkega nahrbtnika po 12 ur skupaj.
Sobotna pot se je končala v naselju (v bistvu je bila tam samo 1 hiša, naselje je bilo nižje) Gozd Reka, smo se parkirali. Najprej sem odložila nahrbtnik, se usedla in sezula, ter si ogledovala žulj na palcu... Fantje so začeli postavljati šotore, potem pa smo se najedli. Chica je še vedno tekala sem in tja, prevohala vse kar se je dalo, prinašala žogo, iskala žogo med deskami, zdemolirala plastenko,... Šele, ko sem ji rekla, naj se uleže in čaka, se je ulegla. Počasi je začela kinkati in malo preden je prišel najin prevoz, je celo zaspala.

Po eni strani, mi je bilo žal, da sem se odločila, da grem domov, po drugi strani se mi je pa prav prilegel spanec v topli in mehki postelji. Pa tudi za Chico bi bilo malo preveč, če bi hodila 2 dni skupaj (zame pa tudi :-)). Sicer pa nihče od nas ni zaključil Badjurove krožne poti... Za ostale se je končala na GEOS-u.